Ustanoviteljica mati Leopoldina Brandis nas nagovarja:
Pogosto naj se z otroškim srcem spominjajo, da Bog vse vidi, kar delajo, vse sliši, kar govorijo, da zaznava njihove najtišje misli in vzgibe srca in da hoče v neskončni ljubezni do njih prebivati v njihovih srcih. Zato naj se jim ne zdi mogoče nič drugega, kakor da tako rekoč z nepremičnim pogledom gledajo nanj, težijo samo po izpolnjevanju njegove volje, v vseh osebah, s katerimi prihajajo v stik, in v vseh stvareh, ki jim pridejo pred oči, zrejo Boga, ki jim je dal bivanje, in so s svojim božjim Ženinom stalno v svetem pogovarjanju v tabernaklju svojega srca."
DUHOVNOST matere Brandis je izrazito apostolska. Naslonjena na sv. Vincencija, čigar zvesta učenka je vse življenje želela biti, nas m. Brandis uči »ljubiti Boga v potu svojega obraza in z delom svojih rok«.
Lahko rečemo, da se njeno učenje, ki je za nas, Marijine sestre, najlepše razvidno iz Prvotnih pravil, razvije okrog treh ključnih točk apostolskega življenja, ki so:
- notranje življenje z Bogom,
- napredovanje na poti kreposti ter
- služenje Bogu v negovanju bolnikov.
Notranje življenje z Bogom temelji na Božji ljubezni, ki se prva sklanja k človeku, in v moči te ljubezni, izlite v naša srca, mu človek more ljubeče odgovoriti.
Sveti poklic
Bolniška sestra goji v sebi zavest, da je od Boga izbrana in poklicana v poseben stan popolne in izključne podaritve Bogu. Živeti svoj poklic zanjo pomeni služiti Bogu na povsem konkreten in predviden način – v negovanju in nočnem čuvanju bolnikov ter v pomoči pri domačih opravilih. (PP 1.1) Da bi to zmogla, se v svojem srcu zvesto in trdno oklepa Boga, ki si je njeno srce »izvolil docela zase« in za svojo posebno službo. On ji tudi daje moč za vztrajanje v svetem poklicu. Svojemu poslanstvu se predaja v veri, da Bog prav posebno ljubi tiste, ki neutrudno in ljubeče strežejo ubogim. (PP 7.1; 7.3) Prepričana je, da z izpolnjevanjem svojih stanovskih dolžnosti – svojega poklica – izpolnjuje Božjo voljo. Vse, kar dela po Božji volji, pa jo dviga k Bogu. Bolniška sestra »ljubi Boga v svojem svetem poklicu in svoj sveti poklic v Bogu«. (PP 4.1; 4.3)
Pogovor z Bogom
Molitev »izvira iz Svetega Duha in iz nas, vsa je naravnana k Očetu, v zedinjenju s človeško voljo učlovečenega Božjega Sina«. (KKC 2564) Božji duh, ki v nas prebiva, nam zagotavlja, da smo božji otroci, on sam neprestano v nas kliče k Očetu in posreduje za nas (prim. Rim 8, 14-16.26).
Molitev bolniške sestre je globoko prežeta s to zavestjo. Sebe in vse ljudi prepoznava kot ljubljene Božje otroke, ki jim Oče po Svetem Duhu »neprestano izkazuje svojo ljubezen in milost«, in na katerega se sme obrniti »kakor otrok k svojemu očetu«. (PP 5.3) Božja ljubezen jo vso pritegne; v njej prebuja ustrezen odgovor, ki je po eni strani naravnan neposredno na Boga, po drugi pa se v popolni razpoložljivosti izpolniti Božjo voljo uresniči v služenju potrebnim. (PP 7.3)
V Prvotnih pravilih je izrisana podoba bolniške sestre, katere pogled je nepremično usmerjen na Boga, hkrati pa se z vso pozornostjo sklanja k človeku, ki je potreben pomoči. Prevzeta nad skrivnostjo Božje prisotnosti v prebivališču njenega srca hoče biti z Bogom »stalno v svetem pogovarjanju« a njena molitev se ne pretrga, ko v moči poslanstva odhaja med ljudi, saj v njih prepozna obličje Njega, ki jo pošilja.
Po drugi strani prav srečanje s trpljenjem postane za sestro vir molitve, ki je ne ločuje od sveta, ampak jo z njim še tesneje poveže; saj v molitev vpleta stiske ljudi, ki jih pri svojem delu srečuje.
Molitev je tudi vir moči za zvesto služenje v apostolatu. Ti dve področji življenja se ne izključujeta med seboj, ampak postajata eno samo življenje molitve v delovanju, izraz ene in iste ljubezni, ki povsem poenoti življenje.
Marija
Molitev bolniških sester je ves čas bogato marijansko obarvana, naj si bo da ji priporočajo sebe in svoje delo, ali da izprosijo milosti drugim, zlasti svojim bolnikom. Iz Prvotnih pravil sta nam najbolj poznana evangeljska odlomka, ki govorita o angelovem oznanjenju Mariji in o njeni poti k sorodnici Elizabeti. Podobi sta se globoko vtisnili v apostolsko duhovnost bolniških sester, kar potrjuje tudi dejstvo, da sta se ohranili skozi vse spremembe, ki so doletele ustanovo.
Ko je mati Brandis bolniškim sestram izročila Prvotna pravila, je teklo petdeseto leto, kar so prve svetinje prišle med ljudi. Sporočilo čudodelne svetinje je brez dvoma močno oblikovalo bolniške sestre tako v osebni veri in v zaupanju do Marije kakor tudi v apostolski gorečnosti.
Bolniška sestra posnema Marijo v njenem preprostem vsakdanjem življenju in v svojem apostolskem delu obnavlja tiho Marijino življenje v Nazaretu, vedoč, da tako njena drobna in skrita opravila pomenijo neprecenljiv blagoslov za njo samo in za ves svet.
Napredovanje na poti kreposti je pomemben dejavnik tako v duhovnem življenju kot v apostolskem delovanju. Iz Prvotnih pravil razberemo dva motiva za krepostno življenje.
Prvi izvira iz želje biti čim bliže Bogu, zato se sestra hoče vzdržati vsega, kar bi mu utegnilo biti nevšečno in kar bi ranilo Njegovo ljubezen. S samopremagovanjem tudi izkazuje Bogu svojo zvestobo in ljubezen. Zaveda se veličine daru svetega poklica in se varuje s svojimi držami kakor koli nasprotovati dostojanstvu tega daru. »Za Boga ni nobena stvar preveč in nobena stvar pretežka.«
Drugi motiv izvira iz apostolske gorečnosti. Sestra hoče z zglednim življenjem oznanjati Boga, da bi ljudje dobili »dobre vtise o Bogu«.Varovati se hoče vsega, s čimer bi prizadela bližnjega. Pristnost njene ljubezni do Boga se preverja v ljubezni do ljudi. Pričevanje življenja je namreč najpomembnejše znamenje verodostojnosti; potrjuje iskrenost njenega namena in prisotnost Božje moči, ki zmore preoblikovati človekovo bivanje.
Služenje Bogu v negovanju bolnikov (apostolsko delovanje) ima v očeh m. Brandis neprecenljivo vrednost. Trdno je prepričana, da je ljubezen do bližnjega »neločljiva od ljubezni do Boga« in da so dela ljubezni do bližnjega »v božjih očeh dragocena«. Naslonjena na evangeljsko pripoved o poslednji sodbi zatrjuje: »Bog ljubi ljudi tako zelo, da sprejema, kakor da bi bilo njemu storjeno vse tisto, kar kdo njim naredi.«
Služenje ubogim torej ni nek dodatek na poti popolnosti, še manj ovira ali nevarnost na tej poti, ampak je bistvena sestavina Bogu posvečenega življenja bolniške sestre in prostor najtesnejše povezanosti z njim.
Služiti Bogu v negovanju in čuvanju bolnikov je za sestro »odlična dolžnost«. Za to delo jo je izvolil Bog; opravlja ga »za Boga in z Bogom«. V tej luči tudi najmanjša in najneznatnejša dela postanejo velika; skuša jih opraviti kar se da najbolje. Ker je v svoji notranjosti z Bogom v ljubeči navezi, ji zanj ni nobena stvar preveč ali pretežka. Čeprav živi sredi najrazličnejših ljudi, ohranja notranji mir in zbranost, saj jih gleda kot Božje otroke in svoje brate.
Središčna točka, v kateri se združujeta in od koder se napajata njena molitev in apostolsko delovanje, je ljubezen. »V ljubezni je vsa popolnost in svetost. In srca bolniških sester, ki jih razvnema ta sveta ljubezen, si bo Bog vzel za prebivališče. Potem bodo v tem prebivališču z Bogom v čudovitih stikih, navzven pa bodo izžarevale plamene, v neutrudni gorečnosti za to, da bi z izvrševanjem kreposti in z deli ljubezni spolnjevale božjo voljo in vse, kar je Bogu všeč.«
