Preskoči na vsebino


Zgodovina

Družba Marijinih sester je nastala na slovenskih tleh. V Ljubljani, v zavetišču sv. Jožefa, kjer je danes dijaški dom na Vidovdanski cesti 9, je 16. julija 1878, na praznik Karmelske Matere Božje, naša ustanoviteljica mati Leopoldina Brandis prvim trem bolniškim dekletom dala redovno obleko …

Več: Odlomki iz Zgodovine s. Fides

 

Kdo je m. Leopoldina Brandis?

Krstno ime: Marija Jožefa

Rojena: 27. 11. 1815

Oče: grof Henrik Adam Brandis

Mati: grofica Jožefa Brandis, roj. Welsersheimb

Kraj rojstva: Gradec na Štajerskem, v sedanji Avstriji

Vstop v samostan leta 1837, kjer dobi redovno ime s. Leopoldina

1850: s. Leopoldina je imenovana za vizitatorico avstro-ogrske province usmiljenk, kar ostane do smrti. S tem se ji odpre široko polje karitativnega delovanja na celotnem ozemlju takratne države.

Več: Kdo je m. Brandis

 

Zakaj je m. Leopoldina Brandis začela zbirati »bolniška dekleta«?

V bolnikih, umirajočih in osamljenih, ki so potrebovali postrežbo na domu in to tudi ponoči ter za daljšo dobo, je slišala klic Božje previdnosti in nanj odgovorila. Sestram usmiljenkam takratna redovna pravila niso dovoljevala ostajati pri bolnikih čez noč, zato je m. Brandis začela vzgajati dekleta, ki so bila pripravljena zapustiti vse in se z materinsko ljubeznijo posvetiti najbolj zapuščenim in bolnim v njihovih stanovanjih. Pozneje jim je napisala tudi kratko Življenjsko pravilo.

Več: Bolniške sestre

 

Razvoj Družbe Marijinih sester

Prvih 48 let je mlada družba »Bolniških sester« rasla pod okriljem družbe Hčera krščanske ljubezni, 15. marca 1926 pa je stopila na samostojno pot in se preimenovala v Družbo Marijinih sester čudodelne svetinje. Cerkev je novo Družbo potrdila leta 1940, leta 1977 pa je Družba Marijinih sester postala papeško pravna ustanova. Danes jo sestavljata dve samostojni provinci – Slovenska in Hrvaška, rodovitna tla pa je našla tudi v Afriki, kjer so zdaj že štiri postojanke Marijinih sester – domačink.

Več:    Razvoj in delovanje pod usmiljenkami

 

Težke povojne razmere

Ob osamosvojitvi Družbe, leta 1926, so sestre dobile svojo materno hišo imenovano »Vincentinum« na Vidovdanski cesti 5 v Ljubljani. Vse do 19. julija 1948, ko je bila hiša nacionalizirana, sestre pa izgnane, je bilo tu vrhovno vodstvo Družbe. Ob izselitvi iz Vincentinuma so Marijine sestre dobile zasilno stanovanje v drugem nadstropju starega župnišča na Dobrovi. V tem skrajno slabem stanovanju je dobila streho nad glavo le ena tretjina izgnanih sester.

Nekaj onemoglih je sprejel Dom v Domžalah, vse ostale pa so si morale same poiskati delo in stanovanje: pri svojcih ali znancih, v bolnišnicah, v domovih za ostarele, v tovarnah, kot gospodinje v župniščih ali moških samostanih. Sestre iz mariborske in celjske skupnosti so bile odvedenie na prisilno delo v Kočevje. To je bil čas, ko sestre svojega poslanstva niso smele opravljati, redovna obleka ni bila dovoljena, novih članic niso smele sprejemati; nekaj sester je zaradi težkih razmer Družbo zapustilo.

 

Čas demokratičnih sprememb

Razmere za delovanje so se počasi izboljšale, Marijine sestre so bile spet iskane za nočno čuvanje in nego bolnikov na domu, dobrodelna dejavnost se je lahko razmahnila. Navzočnosti sester so si želeli tudi rojaki, razseljeni po tujih tleh, odprte so bile postojanke v Kanadi, v Argentini, v Nemčiji, v Italiji. Nego na domu je sčasoma precej zamenjalo delo v domovih za ostarele. Ker zadnja leta ni novih poklicev, je v naših vrstah občuten dvig povprečne starosti sester in številčni upad.

 




Print Friendly and PDF