V prvi krščanski skupnosti so kristjani živeli v edinosti.

Vztrajali so v molitvi in v lomljenju kruha, drug drugemu so služili s preprostim srcem,

vse imetje jim je bilo skupno, na poseben način so bili pozorni do ubogih in potrebnih.

Ko so ljudje videli, kako se imajo radi, so se dali krstiti in se jim pridružili.

Življenje te skupnosti je za nas vir navdiha.

»Sestre naj vse ljudi spoznavajo kot božje otroke,

ki jih je nebeški Oče ustvaril iz nič in jih očetovsko ljubi.

Mislijo naj, da je zanje vse tekla kri božjega Zveličarja

in da jim Sveti Duh neprestano izkazuje svojo ljubezen in milost.«

(mati Leopoldina Brandis)