Usmiljenka s. Katarina Laboure je imela leta 1830 v Parizu na ulici Rue de Bac v kapeli osrednje hiše usmiljenk tri videnja Device Marije. Prvo videnje se je zgodilo ponoči od 18. na 19. julij. Po takratnem koledarju so praznik sv. Vincencija praznovali 19. julija. S. Katarina je goreče prosila sv. Vincencija, da bi videla Marijo, in bila je uslišana. Ob pol polnoči jo je zbudil majhen deček – njen angel varuh - in ji rekel, naj gre hitro v kapelo, kajti tam jo čaka Devica Marija. Šla je za njim po razsvetljenih hodnikih, pa tudi kapela je bila vsa razsvetljena. Devica Marija je sedela na sedežu, kjer navadno sedi duhovnik. S. Katarina je pokleknila pred njo in naslonila roke na njena kolena. Veliko sta se pogovarjali o dogodkih, ki se bodo zgodili v Franciji, kajti to je bil nemiren čas revolucije. Marija ji je naročila, naj prosi spovednika, da bi ustanovil Družbo otrok Brezmadežne. Povedala ji je tudi, da ji hoče Bog zaupati določeno poslanstvo. Sama je napisala, da je tam preživela najlepše trenutke svojega življenja. Kakšno je to poslanstvo, pa je razumela pri drugem videnju 27. novembra. Opisuje ga takole: »Dne 27.  novembra, v soboto pred prvo adventno nedeljo, sem zvečer ob pol šestih po prvem delu premišljevanja, ko je vladala sveta tišina, zaslišala šum, kakor bi ga povzročila svilena obleka, ki je prihajal z desne strani balkona, tam nekje od podobe svetega Jožefa. Ozrla sem se tja in videla sveto Devico, stoječo v višini podobe sv. Jožefa. Preblažena Devica je bila čudovita: imela je belo svileno obleko, ki se je svetila kot zarja; bel pajčolan ji je segal do stopal, pod pajčolanom pa so se ji videli lasje; obraz je imela odkrit; noge so stale na obli ali polobli; drugo kroglo pa je držala v rokah, predstavljala je zemljo: svoje roke je imela sproščene v višini prsi, oči pa obrnjene proti nebu; vsa njena pojava je bila tako čudovita, da je ne bi mogla naslikati. Potem sem na njenih prstih nenadoma zagledala z različno svetlimi in velikimi biseri okrašene svetle prstane; iz biserov so žareli številni žarki; ti so se vedno bolj širili, posebno navzdol, tako da so skoraj popolnoma zakrili Devici noge. Ko sem opazovala nebeško prikazen, je preblažena Devica obrnila oči k meni in me pogledala. Zaslišala sem glas, ki je govoril: »Krogla, ki jo vidiš, predstavlja ves svet, zlasti Francijo, potem pa tudi posamezne ljudi.« Nemogoče mi je povedati, kaj sem čutila in videla, in ne morem opisati lepote prikazni ter sijaja žarkov. »Ti žarki pomenijo milosti, ki jih razlivam na tiste, ki me zanje prosijo.« Tedaj sem razumela, kako nekaj lepega je klicati sveto Devico in kako darežljiva je do tistih, ki jo zanje prosijo: kako obilne milosti deli tistim, ki jo zanje prosijo, in kako neizrekljivo je vesela, če lahko deli milosti. Doživljala sem nedopovedljivo notranje veselje in nisem vedela, ali še živim ali ne več. Tedaj so se okoli svete Device pojavile z zlatimi črkami napisane besede: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.« Tedaj sem slišala tudi glas, ki mi je govoril: »Daj, poskrbi, da bodo po tem vzorcu kovali svetinjico; vsi, ki jo bodo nosili okrog vratu, bodo prejeli velike milosti. Posebnih dobrot pa bodo deležni tisti, ki jo bodo nosili z velikim zaupanjem.« Ko sem bila nekega dne pri premišljevanju in razmišljala, kaj bi bilo treba dati na drugo stran svetinjice, sem slišala glas: »Črka M in dvoje src že veliko pomenijo.« (Prim. E. Crapez, La ven. Catherine Laboure, Paris 1913, 58- 61) Tretje prikazanje se je zgodilo decembra 1830. S. Katarina je spet videla Devico Marijo z žarki, ki so izhajali z njenih rok. Marija ji je povedala, da je odslej ne bo več videla, bo pa med molitvijo slišala njen glas.   Prva dekleta, ki jih je začela zbirati s. Leopoldina, so bila izmed Otrok Brezmadežne, zato je čudodelna svetinja ostala za Marijine sestre pomembno sredstvo milosti.  https://marijine-sestre.rkc.si/index.php/content/display/149